Avtor: Uroš Pintar
Kadar govorimo o vplivnih javnostih, imamo v mislih vse tiste subjekte ali skupine, ki neposredno vplivajo na družbenopolitične odločitve, ter tiste, ki lahko s svojo vplivnostjo posebej vplivajo na cilje in interese organizacije, podjetja ali posameznika. To so torej tisti, ki odločajo o sprejetju ali nesprejetju določene zakonodaje, o izvajanju ali neizvajanju določenih projektov itd.
Lobiranje je metoda legalnega političnega pritiska na zakonodajalce
Lobiranje je neposredni in posredni proces komuniciranja lobista in lobiranca. Lobist je profesionalni izvajalec procesa neposredne in posredne komunikacije z lobirancem. Lobiranec je posameznik, ki pripada vplivnim javnostim, ki s svojo vplivnostjo lahko posebej odločujoče vplivajo na cilje in interese organizacije, podjetja ali posameznika.
Vplivne javnosti delimo na: Vlado (vključujoč minister, državne uradnike); Parlament,; Politične stranke; Druge.
Najkrajša definicija pravi, da je lobiranje metoda “legalnega političnega pritiska na zakonodajalce”.
Pri lobiranju nastopajo interesna skupina, posrednik – lobist in lobiranec – odločevalec.
Lobiranje je pomembna funkcija menedžmenta. Ta z lobistično in komunikacijsko funkcijo ustvarja ugled in strateški kapital podjetja ter tako uresničuje cilje in vpliva na vplivne javnostih, da ustvarjajo podjetju najbolj ustrezno poslovno okolje za izvajanje osnovne dejavnosti (B. Novak, 2006, str.36, 114,115)
Fouloy opredeli lobiste kot profesionalce, ki pri svoji lobistični kampaniji izvajajo različne metode, strategije in taktike, da bi: dobili dostop, informirali, vplivali in izvajali prtisik. (Fouloy, 2005, str 15).
Lobiranje lahko predstavimo s pomočjo komunikacijske vede. Pri tej komunikaciji nastopajo trije subjekti: interesna skupina, posrednik – lobist in lobiranec – odločevalec.
Blago s katerimi subjekti trgujejo, so informacije. Lobiranje je učinkovito, ko med akterji obstaja dvosmerna komunikacija. Pri lobiranju ne gre samo za posredovanje informacij s strani lobista, temveč tudi za pridobivanje povratnih informacij s strani lobiranca. (Drapal, 1994, str.46)
Predlog programa komuniciranja z vplivnimi javnostmi za športne organizacije
- Po preučevanju literature sem izoblikoval program komuniciranja z vplivnimi javnostmi za športne organizacije,
- Pri upravljanju programov javnih zadev moramo imeti v mislih osnovna načela delovanja, ki temeljijo na integriteti, kredibilnosti, strokovnosti, proaktivnosti, predvidevanju oz. pričakovanju dogodkov in fleksibilnosti. Kredibilnost sem navedel v smislu, da smo odkriti, natančni in specifični. Strokovni moramo biti pri temi, zaradi katere program izvajamo, poznati moramo politično ozadje in obvladati način, kako upravljati program.
- Pravočasnost vključevanja v proces spreminjanja zakonodaje, raznih občinskih odločitev je pomembno, saj s tem lahko sodelujemo pri pripravi odločitev, posredujemo ustrezne informacije ter argumentirane podlage, ki nam jih z odločitvijo postavijo bližje našim potrebam, kot bi jih sicer, če v postopku odločanja ne bi sodelovali.
Pred začetkom sprejetja programa si je treba najprej zastaviti cilje, ki jih želimo doseči
- Kaj želimo s programom doseči?
- Ali želimo kaj spremeniti ali samo doseči neaktivnost odločevalcev?
Ko imamo izoblikovan cilj, kaj želimo doseči, pa moramo za njegovo dosego zavzeti stališče še v zvezi z naslednjimi dilemami: koliko časa imamo na voljo, kakšno je trenutno stanje in kaj se nam na tem področju obeta v prihodnje, ali nam bo dosega cilja prinesla želeno, ali bo za dosego potrebni še kakšni drugi ukrepi, ali jih lahko vključimo v projekt, ali imamo predstavo o tem, kaj se da z lobističnim procesom doseči.
Ko imamo izoblikovan cilj pa moramo oceniti, kakšne argumente bomo uporabili za dosego cilja. Držimo se načela, da moramo vedno uporabiti moč argumenta, priznajmo rezultate uglednih institucij in nikoli ne prirejamo rezultatov analiz v prid sebi.
Odgovorimo si na naslednja vprašanja:
- katere informacije si lahko zagotovimo sami?
- kakšne analize moramo še naročiti?
- kakšne argumente ima naša konkurenca?
- kako bomo oblikovali informacije, ki jih bomo posredovali odločevalcem ter iskanje in analiza dejstev in priprava informacij – argumentov.
Nato je potrebno načrtno in premišljeno oblikovati strategijo. Na tem je potrebno graditi in izvajati komunikacijo z vplivnimi dejavnostmi. Najprej je potrebno ugotoviti v kateri fazi je zakonodajni proces ali odločitve, ki zadevajo športno organizacijo. Takoj za tem je treba zastaviti koga bomo lobirali. Pri tem je zelo pomembno, da vemo kdo odloča, na koga še lahko vplivamo in komu je potrebno predstaviti primer, da pokrijemo vse akterje, ki so ključni pri odločitvi. Potrebno je treba določiti s katerimi komunikacijskimi kanali bomo razpolagali. To so najprej notranja informacija vseh aktivnih v športni organizaciji, plakati, objava na spletni strani, elektronska pošta, plakati po občini, ustna sporočila uporabnikom. Nakar se obrnemo na medije: lokalni časopis, lokalni radio in razna glasila. Določiti kako bomo komunicirali z mediji (promovirali našo dejavnost in poudarjati koristnost aktivnega ukvarjanja s športom ter kaj vse nudimo v naši organizacij). Vse to je potrebno, da nekdo spremlja ( strokovni sodelavec) naše aktivnosti ter postavimo jasna merila uspešnosti.
Z zgoraj naštetimi dobrimi pripravami aktivnosti pa moramo upoštevati še nekaj drugih nasvetov in sicer:
- poiščimo si zaveznike in preverimo konkurenco,
- z lobiranjem začnemo zgodaj, najbolje na začetku priprave predlogov,
- ustvarimo politično voljo,
- imeti moramo trdne argumente, ki jih znamo zagovarjati,
- s predstavitvijo primera je potrebno pokazati, kje je njihov interes, da podprejo vaš predlog,
- upoštevati pravilo vzajemnosti pri izmenjavi informacij,
- izkoristiti vse možnosti-pritisk izvajati le, če je to nujno potrebno.
Program mora biti tak, da je legitimen, z etičnimi načeli, nepristranski in pošten s transparentnim delovanjem in v interesu športne organizacije. Če se bomo držali zgoraj naštetih načel sem prepričan, da se bo v športni organizaciji uspešno izvajalo komuniciranje z vplivnimi javnostmi.
Viri in litaretura;
[1] Drapal A. (1994), Koraki lobistične prakse: Izkoristite možnosti, Pristop 7
[2] Lehmann W. (2003), Lobbying in the European Union: Current rules and practices, Luxembourg: European Parliament
[3] Novak B. (2006), Lobiranje je vroče: Komuniciranje z vplivnimi javnostmi za menedžerje, SPEM Komunikacijska skupina, Maribor
[4] Fouloy C. (2009), EU principles for the ethical conduct of lobbying, dostop na: http://www.eu lobby.net [dostop 16. december 2009].
